Pazi na svoj korak v pokrajini posejani z brezni in ponori,
pazi na svoj korak, ko se vzpenjaš na vrh vršaca,
pazi na svoj korak, ko se giblješ v temni noči,
pazi na svoj korak, ko stopaš med silhuetami temnega drevja.
Odmev tvojega glasu potuje med skalnimi previsi,
glas odmeva in se počasi izgublja med strmimi stenami.
Tišina nas objame, tišina v objemu mogočnih gora,
tišina prežeta z posameznimi zvoki ptic,
tišina prepojena z zvoki šumečega vetra,
tišina prebujena z kriki živali,
sončni žarki nas božajo in se nas dotikajo,
tam pri obzorju škrlatna rdečina, kakor plameneč ogenj ozarja zeleno dolino
in dih se ustavi, srce se umiri, samo nem pogled
proti svetlečem obzorju
in tako je na tem svet, zato:
Pazi na svoj korak, ko stopaš po svojih zavitih življenjskih stezicah,
pazi na svoj korak, kjer besede netijo ogenj,
pazi na svoj korak, kjer besede udarjajo, kot udarci groma,
pazi na svoj korak, kjer besede besnijo, kot divja nevihtna noč,
človek si,
pazi na svoj korak!

francitraven