KOLOVOZ
Po utrujenem kolovozu skozi borov gozd si nevihte brusijo zobe. Za sabo puščajo grde ugrize, globoke luže in nanose peska. Po tej poti se že od nekdaj zibajo vozovi, na katerih poskakuje orodje za delo in morda južina. Skozi ves gozd se debeli sroboti igrajo in ovijajo luskasta debla, plezajo med borove prelce, se prepletajo in v nizkem loku spet ujamejo naslednje deblo.
Proti koncu poti sončni žarki že rinejo skozi bodeče krošnje in preštevajo storže po iglastih tleh.
Razprt pogled na rdeče šipkove grme in plave brinove jagode pripoveduje skoraj pomladno zgodbo.
piš riše
po gozdnih poteh
listopad
Koliko je že zabrisanih kolovozih poti. So pustile sledi? V nas?
Spet ena pesem, ki budi moje spomine!
res zelo lepa proza z izrednimi slikami
lpi
Ronja, hvala za zvestobo. Ja, veš, na kmetiji, kjer sem gor zrastla, je prav boleč pogled na vzklilo grmovje in vsesorti na sredi starih poti. Saj razumem, da je, kot pač mora biti a - tako tuje je ... lp
piš riše
po gozdnih poteh
listopad
sfriziran po moje
ne vem ali je to v redu,
da pri tebi šele 2. in 3. tvoji vrstica skupaj dasta pomen,
Lidija pogosto opomni, da mora vsaka vrstica zase
nositi sporočilo.
Lepo je bilo. Še se spomnim ko smo se vozili na vozovih polnih sena...
Ja, res je. V eno stran so nam ta zadnje kar poskakovale po plohih, nazaj, vrh sena je bilo pa prijetno mehko zibajoče. Veš, sem mestno dekle, a po meni kroži kmečka kri. No, saj ni nikomur uspelo ( brez tuljenja), da me zadrži med asfaltom. Pa se dostikrat zaštudiram - zgodaj sem vstajala, dela je bilo dosti(nihče me ni priganjal, le vzor sta bila), v trgovino 7 km v eno stran, nič bazena itd. V mestu pa počitnice. In veš, kaj me je vleklo? Prava iskrena ljubezen, ki sem jo 24/7 le pri njiju čutila. To bi naslovila Bobu bob. Vse dobro ti želim, Majda.
Tvoja zgodba, je hkrati tudi moja zgodba.
Sva pač podeželana.
Tudi prozni opis je čudovit in mi je zelo blizu,
kot že rečeno, pravo buhtenje ekosistema,
biodiverziteta na sprehodu.
Hvala za komplementarni kompliment Rajku.
Rajko, ma - fajn se mi zdi prebirat take komentarje! Ja, jaz, če se že moram, se predstavim kot kmet in ne meščan. Glej, sami lepi samostalniki, če hočeš kaj napisati - kmetija, voz, gnoj, pršuta, klobase, štala, seno, ...hehe. A niso? Bodi lepo.
Draga Irena, a vidiš, kam me je pripeljal moj kolo - voz? Med same lepe komentarje. Veš, morala si bom omisliti še eno beležko na laptopu, da odprem ventil in spustim iz glave vse misli ...te prozice so tako kratke. Potem pa bi pisala in pisala, ...kot psihoterapija, ja, to bi bilo super. Pa brisat in na novo.
Irena, hvala, lep petek ti želim, Majda.
Čestitke, Majda, lepo pisanje in zelo lep haiku.
Sicer težko sodim, ker prvotnega zapisa nisem videla ...
... vendar pa, ob tem haikuju, čestitke tudi Raju!
Lp, Marija
Ja, Marija, hvala ti za pohvalo. Lastnika tega ubogega kolovoza sva pa dva, haiku je Rajkov, zato hvala tudi v njegovem imenu. Vse dobro, Majda.
Brezčasna in pravljična.
Z veseljem jo berem.
Kako lepo diši šipek, ko se kuha v čaju. Baje ima ogromno vitaminov, predvsem C.
In poletni kozarček brinovca s šveps-tonikom, svežimi listi mete, ledom in limono.
Kar odnese me po goznih poteh lastnih spominov.
Čestitke, lepo se je s tvojimi besedami sprehoditi po kolovozu ...
lp, Ana
Draga Ana, hvaležna pohvale! Vse dobro želim, Majda.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Majda Žvokelj
- 29. 11. 2024 ob 09:49
- Prebrano 385 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 197.57