
Sem skoraj dehidriral,
žejen pisat pesmi svoje
in prebirat vaše,
Kar po infuziji
počasi mi kapljajo
vaši stihi, rime, enigme
al pa kr neki,
k ne morem razvozlat,
kaj poet je hotu
sploh povedat.
V nizkem startu sem
hotu kej zarepat,
a me je minilo.
Tri dolge pesmi so
se mi nakapljale v možgane,
skoraj vse enake,
in jok in stok, ljubi, dragi,
luna, zvezde, vsi planeti,
porkaduš patetika,
zdaj spet glava me boli,
tud do repenja mi ni,
zamorjen od ah in oh,
moj ljubi, najina bo večnost,
nikoli konca, konca,
onca, onca, onca, ...
Hudo ...
Dobro si zasekal v srž, Kaška ... Upam, da se nisi ob mojih razpištolil ... :-)
S pozdravom,
Sašo
Sašo, si upam, k nisem podpisan. A res me mal čebula boli brat eno in isto jaukanje. Ne, Sašo, nism mislu tebe. Eni ste tu pravi bombniki, jest sm pa majhna riba.
Univerzalna kritika :-)
Odličen rap. Družbeno neustrezna graja, samosvojskost in malček sarkazma s prikrito agresijo.
Smelost avtorja in kritika množice.
Bravo! Še takšnih rabimo. ☆
Pa tale končni
nikoli konca, onca, onca, ...
Odmev v neskončnost.
☆☆
Maša, ej, TNX. V trgovini bi označli z "BIO", tule pa "ISKRENO". Lp
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Kaška
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!