Nekoč, nekje je sonce sijalo,

osvetlilo nebo in temo pregnalo,

zlovešči mrak zdaj pada na oči,

kratek je dan in dolge noči.

Nekoč, nekje se je mavrica rodila,

razveselila dušo in upanje budila,

tiran zloveščo prihodnost naklepa,

ko svobodo v pozlačeno kletko zaklepa.

Nekoč, nekje srce je bilo,

pogumno s tirani se v bitkah borilo,

s pajčevino gosto zdaj razum ga hrani,

skrito pred svetom, da kdo ga ne rani.

Nekoč, nekje spet sonce zažari,

na tisoče mavric se na nebu rodi,

ta dan srce neutrudno bo bilo,

pesem neizpeto bo svetu podarilo.

Pesem o časih vtkanih v spomine,

ko čast in poštenost so bile še vrline,

ko sočutje ni neznana beseda,

ko z zaupanjem sprejmeš svojega soseda.

Milijoni src in milijoni pesti,

izgubljene vrline si spet pribori,   

tirane bomo s sveta pregnali,

svobode nikoli ne bomo prodali.

Borut Kaučič