☆☆

Z ene skoraj pozabljene besede

ki je že leta nismo uporabili

v vsakdanjih pogovorih,

smo prišli do tega,

da v mali slovar ljubezni

dodajamo vse, kar smo kdaj izrekli,

odkrivamo ves njen pomen,

ko se najdemo v njenih razlagah.

(Stisniti se)

To je tisto,

ko se zaviješ

pod krilo moje roke.

Toliko je ohranjenih pisem,

na prašnih podstrešjih starih hiš

in v lesenih predalih napol zatemnjenih sob,

od vojakov, ki so pisali iz jarkov,

od deklet, ki so za vedno ostala

na železniških postajah in zapuščenih peronih,

in šepeti ljubimcev v temnih kotičkih,

mimo katerih smo šli v naglici

in ki nas dohitevajo

kot opomin.

Pozabljeni listek v žepu zimskega plašča,

zapis s prstom na zarošenem steklu,

ko nekdo misli na nekoga.

Sledi v pesku, ki so jih pustili za seboj.

Toliko je gradiva,

ki je ostalo neraziskano,

celo besede, ki nikoli niso bile izrečene,

a so obstale v grlu

in čakajo,

da se nekega dne najdejo v tem istem slovarju.

Eeeej.... hvala puno i od srca za ovaj prevod!!!

Krasno! Pesem in prevod.

Vse tiste besede in zgodbe. Na listkih, listih, v mislih, grafitih ...

Besede.

Ljubezen ima res svoj slovar. Čestitke k pesmi, Željko.

Timy, na začetku mislim, da pesem govori o dveh (torej bi moral uporabiti dvojino).

Lp,  Ana

Hvalaaa od srca Ana... i možda bi u sve jezike sveta trebalo vratiti dvojinu i poseban Rečnik ljubavi. Veliki pozdrav!!!