Kje je sedaj Tvoj pogled,

o Dragi?

Te tvoje Črne Globine,

Modre Višine,

Nepoznane Ravnine

in Čiste Solzine.

Kot da se ti Solza utira v Očesu,

ko zreš v ta Surovi Svet,

z Znanjem neoborožen Planet.

O, te tvoje Oči,

Črne Oči,

kako naj kadarkoli

pozabila jih bi?

Še sam si dejal,

da so enkrat Moje Oči bile Tvoje.

Kako kruto naposled Dejanje,

izrekati Globino

in nato pozabiti Bližino.

Kje si Moja Muza,

Moj Moški, Moj Bog?

Čemu Usoda ni Srečna,

a povezava ostaja Večna.

Čemu srečala sva se,

se ljubila,

si vse podelila,

noč dan noč dan,

Duši najini Razvedrila.

Polna Luna je sijala,

najini Telesi Oblikovala,

Sanje priklicala

in Spomine vkovala.

Kako pozabiti,

mar je mogoče?

Ljubiti -

je edino,

kar Srce hoče.

Oj, Princ ti Vranji,

kaj je tvoja Zgodba?

Naj najina bo to Prerokba.

Prav Tja,

v Daljne Kraje sem odšla.

Potovala, raziskovala.

Ne vedoč, čemu prišla.

Pot sama me vodila,

do Rumene Hiše napotila.

Tam Vrata se odpro,

Vrata Magije, Znanja.

Tam začela se ta usodna Sanja.

Vse bleščalo se okrog tvoje Podobe,

slišala vse Izrečeno,

a Besedo prav nobeno.

Mnogo novega razumela,

ponoviti ne bi bila smela.

To Skrivnosti so Vesolja,

kaj je Red

in kje Človeku Mesto.

Čuvaj to,

kar skriva se

pod Srčno Presto.

Devina