Še vedno hočemo
gladiatorske spopade,
boj do krvi
v areni borcev.
Le kdo to prenaša gledat,
ko je nasprotnik dotolčen,
ampak še naprej
prejema udarce,
udarec za udarcem.
Na koncu z zmaličenim obrazom
se ne preda,
ampak preprosto ne more več.
Le kako naj najdem
plemenitost športa v tem?
A ne gre za spoštovanje nasprotnika,
disciplino, predanost?
Raje spremljam
epske boje na
kolesarskih klancih
do zadnjih vatov moči
dokler
srce (motor)-pljuča-noge
še zmorejo.
Kruha in iger pravijo,
da smo lačni.
Prenasičeni smo,
vsega.

copy_paste