
Sosedova Johana. Kajžico ima daleč na koncu gozda. Ne maram je, pa ne zato, ker je zlobna, ampak ker se jo bojim. Vedno sem oprezna, ko grem sama skozi gozd.
Iznenada me pogrne senca z vreščečim pozdravom; O, punčka! Z noskom si nabiram gube čez obraz, ko mežikajoče zrem vanjo. Prste si prepletam na hrbtu, s škorenjčki si stopam z enega na drugega.
Tako zelo velika je, predolga črna obleka je prašna po robu. Blizu brezzobih ust ima veliko bradavico. Naslanja se na suho rogovilo.
V grlu me duši, nabrane solze se bodo zdaj zdaj ulile.
V trenutku se zapodim med bližnje leske in tečem vse do doma. Prihaja na obisk, a ne bom sama.
jesensko jutro
odcejanje vročih barv
negotov korak
Kaj vse doživlja otrok - resničnega in namišljenega! Prav je, da se vračamo v te čase, tudi če ne gre za pesniške duše.
Kako občutena ubeseditev!
(Mi smo pa v vasi imeli teto Johanco, eno najbolj prijaznih bitij v mojih otroških spominih. Ampak Johanca že zveni veliko prijaznejše. :-) Nismo bili v sorodu, s tetami in strici smo naslavljali vse odrasle na vasi.)
Nada, Ronja, hvala vama za komentar in seveda, ker me bereta. Vse dobro vama želim, Majda.
Tako prijetno te je brati. Johane in Johance iz mojega otroštva so prav tako burile mojo domišlijo. Hvala za čudovito ubesedene spomine.
Lp. Olga
Olga, hvala, cenim vsakogar, ki me prebira.
Ja, ampak, čisto zaresna, ta prava je bila, še v tistih črnih oblekah do tal, že takrat je bila stara. Jaz sem imela štiri, pet let in na smrt sem se jo bala. Ni bila brezzoba, imela je en velik rumen zob, ajoj, ko je prišla do naše kmetije, sem jo jaz kar zbrisala. Kasneje je pokojni igralec Brane Ivanc kupil tisto hiško, moj stari oče mu jo je prezidal v vikendico. Ko sem prvič stopila v tisto kajžo, sem podoživela ves strah. A bila je verjetno le osamljena stara žena.
Ja, Majda včasih otroške oči vidijo strahove tudi zaradi odraslih, ki jim skušajo dopovedat naj bodo pridni,
če ne ...
Ampak tisto kar je v resnici strašno je običajno na vzven zelo lepo in zapeljivo.
Lp. Olga
Najprej sem mislila, da bo pesem tekla v stilu variacije na kakšno klasično pravljico (Rdeča Kapica, Janko in Metka).
Kot resnična zgodba pa je naravnost enkratna.
Kako zelo si otrok zapomni takšne pripetljaje. In strah ima ogromne oči.
Pri nas pa ni Johanc. So pa Jožice in Južeki. Sami fejst, kar jih poznam.
Samota jo je zares mogla skeleti.
Mislim si, da je bilo njo tam v tisti koči na samem še bolj strah.
Maša, hvala za komentar. Ja, sama je živela. Smešno mi je, ker so se mi zdeli vsi zelo veliki, visoki, seveda, ko pa je bilo mene samo ene pol metra, hehe.
Majda, v haiku rima ne sodi ...
Lp L
Lidija, ja, vem, a kaj, ko mi pameti zmanjka. Kaj praviš na -
jesensko jutro
odcejanje vročih barv
negotov korak
In hvala. Vse dobro ti želim, Majda.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Majda Žvokelj
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!