Pesem me prepriča z odsevom notranjega sveta. Vendar pa predlagam popravke, da ta notranji svet ni pripoveden, ampak se veliko močneje sam izreka.  

***

iskrenost je brutalna

nežnost ne oblikuje spomina

odvržeš zmečkan popisan papir

sanje

neuresničene

neprijetna je tišina

le v ušesih je piskanje

da prebujaš nemir

da uničuješ temne misli

ne pričakuješ razumevanja

ki je nejasno pregrizneno je in nedoločljivo (ker je v nadaljevanju še 1X nejasno)

ko se grizeš brez usmiljenja od znotraj

ker si odvrgel si zmečkan popisan papir

v koš za smeti

nejasno

hrepenenje

in neme verze

oblikovane v tišini (? v porazih, v brezizhodnosti, …?/ ker je v naslednjem verzu utišano)

v utišano skrivnost

usipajoče misli

niso jasnovidne

odtrgan trenutek spominov (doživetega / ker je malo v nasprotju z 2. verzom)

da se sesuješ

z lažnim ponosom

ali z obupom

še vedno blodiš

v škrlatnih sanjah 

z odmevom v sebi

ki ga je nemogoče je utišati (ker potem lahko velja za vse potopljeno)

potopljeno

v nekem drugem

virtualnem svetu

Milan Ž. - Jošt Š.

Milan, zahvaljuem se zapredlog, ki sem ga sprejel, ker pesem ničesar ne izgubi, kljub malo različnemu dojemanju.....

Lep pozdrav!     Ramiz V. - Žiga Lev

Itak :) pa imaš lahko vedno različne izpeljanke. Res pa je, da je moja težnja nekakšna "slabitev pripovedi" pesmi, da je precej usmerjena iz konkretnega v "širše". Verjetno s tem dosežemo širši krog bralcev, ki se najde v pesmi morda na svoj način. Pesem sicer morda izgubi nekaj jasnosti, ampak le na prvi pogled, vsekakor pa je pomembnejše, da se odmika od proze (pripovedi) v poezijo (izpoved). 

Čestitke za to izpoved! 

Milan Ž. - Jošt Š.