Ko bil si še mlad

si v najhujši burji

odšel na svetilnik

in gledal si morje,

valove besneče,

poslušal si veter

očaran v sebi

in nisi se bal.

Si šel čez življenje,

v grmenje in strele,

spet drugič v sonce

in v beli oblak,

pa tudi v meglo,

v rože pomladne,

življenje si cenil

imel si ga rad.

Zdaj si že star,

komaj še hodiš,

najraje doma si.

Zapiraš vsa okna,

ko burja zapiha,

ne maraš več vetra,

tako kot takrat,

ko bil si še mlad.

Selena