Sam sedim na obali
šumečega morja,
v dihu mesečine,
pod obokom
nebeških zvezd.

Mesečina trepeta,
tišina me objema,
veter svojo pesem
tiho šepeta.

Mesečina se me dotakne,
je kakor tvoj objem;
šepet vetra,
kot tvoj nežni glas,
me objema.

Tvoj obraz
se mi zrcali pri obzorju,
med zvezdami svetlimi;
v srcu objeta
poslušava
glas srca.

Za večno …
to tihoto … in šum …
morja.

V naročje oceana
ti rdečo vrtnico –
»kri mojo – kri tvojo« –
položim.

Hvala ti, Mati!

francitraven