Da le ne izgubim kresila
pošasti
ki so spremenile polne dneve v prazna leta
zgradile kletko
kjer je od pomladi do jeseni preteklo celo stoletje
me ob mlaju ne vidijo
izmuznem se skozi rešetke
najdem zapuščene steze
in nekaj ljudi z odprtimi vratci na prsih
podarijo mi temno plahto
pokrijem polneči mesec
v skritih kotičkih prižigam ognje
dokler se ne zasvetijo v žarko svetlobo
in oslepele pošasti zatavajo v neznano
ko brez strahu
razkrijem razlivanje mesečevih obstretov
spet slišim petje rož
pripevanje vetra
globoke dihe upanja leglega k počitku
in neizpeto vero z mantro
ki je od mrtvih vstal
Tako se rešuje probleme.
č E S T ITAM.
Upal bi si trditi, da si še sebe prekosila !
čeprav govoriš o luni naj bo zate Sončni pozdrav od RA.j.
Kresila imaš svojega še in še preko dovolj za pisanje odmevnih pesmi. Lučka se prižge vsakič, ko www odpre tvojo pesem.
Naj bo drobnih tabernakeljčkov, v prsih srečanih, čim več in vedno več. Za vse in vsakega.
Irena, pa vendar najdeš skromno, a življenjsko rešitev. Čestitke.
Lp, Caki
... izmuznem se skozi rešetkenajdem zapuščene steze
in nekaj ljudi z odprtimi vratci na prsih
podarijo mi temno plahto
pokrijem polneči mesec ...
Rajko, najlepša hvala,
tudi tebi sončen pozdrav, čeprav smo skoz v megli :)
Draga Maša, brez teh tabernakeljčkov kot praviš, ne vem kako bi ...
hvala ti in lpi
Dragi Caki, nečesa se moramo opijeti, vsaj jaz to zdaj potrebujem in vsaka srčna gesta mi veliko pomeni.
Hvala ti in lpi
Človeška toplina nikoli ne onemi. Vendar potrebujemo tudi kresila (besed) za dotike, katerih toplina lahko seže tudi preko večjih daljav čisto tako, kot posveti v naše globine. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Vedno dovolj kresila, naj prižiga še naše prste
LP, mcv
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 11. 11. 2024 ob 23:42
- Prebrano 630 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 385.85