
Prežvečene noči
na tvojem pragu.
Čakajoč novih moči,
da ne pošljem vse h Vragu.
Solza na tvoji veki,
odmev žalovanja pustinj
umij se v sreče reki,
noge ne pozno stopinj,
glava ne spomina,
le srce gori
od bolečin skomina
čeprav le plitka je globina.
Tudi praskice in plitve rane zaskelijo.
Na srečo se hitro zacelijo.
Boli, čeprav le plitka je globina - nisva prišla prav globoko v odnosu, pa vseeno boli.
Bilo je tako mišljeno, a zapis je morda nejasen. In odprt za mnoge interpretacije, kar mi je tudi všeč. :)
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Devina
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!