
Dan se nagiba v večer,
ko se po mestu sprehajam,
po hišah gorijo luči,
žalostna v sebi postajam.
Listje jesensko raznaša,
pod nogámi se rahlo drsi,
turobna, meglena sivina,
srečujem starejše ljudi.
Kako drugačen izgleda,
dragi, rodni moj kraj,
kakor, da izgubil je dušo -
čas zavrtim si nazaj.
Bil je prepoln življenja,
veselje si čutil povsod,
mladina in majhni otroci ...
žal mnogi odšli so odtod.
Domačnosti ni več čutiti,
v srcu te prav zaboli,
kam šlo je pojoče narečje,
vse nekam tuje zveni.
Kaj bo prinesla prihodnost,
kaj kraju prinesel bo čas?
Karkoli, jaz tu bom ostala
in še nekateri od 'nas'.
Lepa pesem!
Nam s "širnega sveta" se zdi, da se v T(ol)minu pa res nikoli nič ne spremeni :-). Verjetno je čisto drugačna zaznava, če si tam doma in gledaš skozi leta.
(En a ti je zbežal.)
tolminka, vse več je takih malih in velikih krajev v Sloveniji ...
pa vseeno, samo en je Moj kraj, najlepši.
Lp, caki
Res. Težko je biti priča temu. Duh časa in Dih kraja pa sta še živahna - z 'vami'.
'Povsod je lepo, doma je najlepše', pravijo. Hvala vsem trem.
Lp Tolminka
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: tolminka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!