Po tekočem traku hodimo.

Mi ljudje

s posebno oznako.

Mi ljudje

z eksistenčno napako.

Izdelani kot stroji

in upravljani kot lutke.

Prepuščeni drugim,

ne sami sebi.

Ne spreminjamo vidikov.

Ne delamo problemov.

Dušimo se v pari smodnikov.

Smo zabava voditeljem sveta

s sprogramiranimi možgani,

mrtvimi očmi,

zaprašenimi oblekami

in črnimi rokami.

A kdo bo nadomestil nas,

vzdrževalce sveta?

Kot premog žarimo.

Iz nas bruhata jeza in sovraštvo.

Nočemo biti sužnji,

a nimamo izbire.

Delamo za lenuhe,

po tirih prevažamo davke,

se lomimo pod težo vagonov.

Vsak dan znova jih dovažamo

v njihovo buhtečo zakladnico

polno zlatih cekinov.

Ubijte me, saj me lahko!

Pritisnite na pravi gumb

in konec bo z mano.

Uničite me kot mravljo.

Zdrobite me kot smet.

Imate moč,

imate slavo,

imate denar.

Vi pa hočete še več.

Kot lokomotiva se premikam naokrog.

Brez čustev,

brez odzivov,

brez besed,

brez nazivov.

Delam.

Dan in noč.

Naredim vse,

da zadovoljim

obešene glave na prestolih.

Z daljincem sem upravljan.

Na monitorju prikazan.

Pod očesom kamere nadzorovan.

Jaz, človek-

humanoid.

Lili Lapornik Ambrožič