Pika Katarinica si plašček nov, rdeč sešije.
Ga pomeri, kot ulit je! V njem udobno kar zasije.

Cekarček v omari najde, ga nadène si čez rame,
hiško svojo še zaklene, urno pot pod noge vzame.

Stopa gor po rosni poti, v bližnji gozd se je podala,
da bi v koš, zelen pletenec, sladkih borovnic nabrala.

Najde kmalu ga: bogato obložen se grm bohoti,
a do njega: mah drseč in klanec strm na ozki poti.

Stopa làhno in počasi, da ne zdrsne ji v strmini,
pridno trga, v košek zlaga, poje pesmice o zimi.

Ko se košek s sadjem polni, mimo polž zdrvi, predrzno;
Katarinico spodnese, ko mudi se mu brezskrbno.

Vstran nerodno stopi, zdrsne, ravnotežja ne ujame,
                    ŠTRBUNK!
iz borovnic nastane kup, na njem pa Pikica pristane.

Zleze z borovnične kaše, drugih treba bo nabrati.
Bolj skrbi jo, da iz plaščka madežev ne bo šlo sprati.

Na grmičku drugem najde nove zrele borovnice:
jih nabere, da lahko jih razdeli še med sestrìce.

Se doma jim vsem potoži, opisuje vso prigodo,
plašč pokaže, ki dožível borovnično je nezgodo.

Gleda Katarina plašček, gleda Pika strmo vsaka,
saj namesto grdih lis jih presenečenje pričaka:

sedem lepih modrih krogcev, sedem pik je zdaj okrasje
in še bolj ji pristoji, ko v ogledalu gleda stasje.

Pika Katarinica se potolaženo nasmeje
Saj Polonica zdaj Pika se ji reče, natančneje.

Ta nesreča, konec koncev, nič nesrečna ni ostala.
Svetla plat je v vsaki temni, če se le bo poiskala.

                                  ☆ za Katarino ☆

Maša GL