
V bistvu zdaj narava ne umira,
samo pripravlja se na spanje,
na novo rojstvo, nove sanje.
Sprehod med barvami jeseni,
v toplo odejo zaviti gozdovi,
da znova se v pomlad zbudijo.
V njih še vedno so sokovi,
samo navzven jih ne spustijo.
Se med veje gole pnejo,
kot ljubimcev melodija,
ki pokazat je ne smejo,
v njih goreča energija.
A na zunaj to življenje dalje teče,
brez sprememb umirjeno se vleče.
Legla bo k lepotnemu počitku in zopet zasijala v vseh svojih barvah in vonjih.
Ooo, ja. Res vsi potrebujemo spanec, pa ne le lepotni.
Hvala Maša za dotik
Lp. Olga
Ljubko:
"Se med veje gole pnejo,
kot ljubimcev melodija"
Komentiranje je zaprto!

Napisal/a: olgasem
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!