Stojiš pred mano, tvoj pogled je namerjen v daljavo.
Kje so tvoje misli, kaj vidiš pred očmi?
Se pokloniš k meni in me rahlo na ustnice poljubiš,
skimaš z glavo, kakor da ne bi nič bilo.
Zapri tvoje oči, pojdi v sebe, premisli, kaj te teži.
Sprosti se, izprazni tvojo glavo
in enkrat na nič ne misli.
Potem se vrni v tvoje telo in živi tako, kakor si želiš:
Slogo v skupnem življenju,
razumevanje in ljubezen.
Ljubezen polno nežnosti...
Kdo ti bo to dal? Pojdi še bolj v sebe
in vedel boš za odgovor: je tu, stoji ob tebi.
Že jasno, le za izvod ga ni odgovora,
vsaj trenutno ne, je preveč preprek,
katere se še ne morejo umakniti.
Ne izgubiva upanja, kdo ve, kaj bo jutri.

Marijana Rauscher