Namen
Sprehajam se po tvoji dlani
in iščem cesto relevantnosti,
ko sem izpred svojega praga pometla namen.
Veter ga je odnesel.
Ga odložil tam nekje,
na členku prsta - morda.
Sklonjena opazujem
tvoje celice. Kot kraterji vate
vtisnjen je včerajšnji dan.
Pa mine. Mineva. In zopet iščem namen.
Na tvojem členku. Med celicami.
Do zevajoče praznine. Do dna.
Pa v iskanju namena se roka osuši
in kot po stiku evrazijske plošče z afriško,
kot izpodrinjeni sedimenti,
izstopijo nekdaj prožne žile.
Členki so definirani.
Prsti ukrivljeni.
Nohti orumeneli.
V iskanju
namena.
kdor išče, ta najde.
Ponavadi celo brez uporabe prsta in razuma marveč le s hotenjem
po samospoznanju.
Lp
Razum ni vedno dobrodošel Včasih te odvrže od svojega namena. Namen ali prikrita želja? Poglobiti se v sebe in razumeti svoj namen.
Lp, MILENA
Odlična slika naših pokrajin skozi prizmo namena. Kar naj ti veter odnaša namen in večkrat stopi na cesto relevantnosti kar tako. Občutek bi znal biti zelo osvobajajoč in opran krivde.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: FagopyrumE
- 08. 11. 2024 ob 09:01
- Prebrano 187 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 45.96