Na trupla stopam,

z njih se dvigam.

trupla ljubljenih,

nikdar pozabljenih,

z obličja sveta odstranjenih,

(tudi) po lastni volji ranjenih,

so konec vzeli

prej al' slej.

Spomin na Ljubezen,

pa večno živeč.

Čas venomer teče,

duše jemlje h sebi,

nas pa pušča v pustinji,

vedno praznejši duha,

vedno polnejši blaga,

v materijo se vse useda,

 z bedo lekcij poseda,

dokler duh ne klecne,

pod težo izkušenj.

A porodi se navzven

zopet vel in hudomušen!

Lekcije osvojene,

izkušnje prebrodene,

duše osvobojene,

telesa pa v zemljo.

Brez žalosti,

brez teže spomina.

Skrivnost bivanja

se na mah razkrije:

Preminili bomo, 

a novi se bodo narodili!

Takole poreče Modri Vrač:

Ko napoči bo moj Čas,

z veseljem odfrčim,

v malho dušna učenja pridržim,

vse Nauke zrele

in Spomine vesele.

Grem. Pa nič za to!

Življenje izgleda prav Tako.

Devina