kakofonije zlomljenih harmonij in nečistih tonov

ki jo nežno in potrpežljivo neguješ

moje drobovje ne razume

razteguješ strune instrumentov

da prestrašeno cvilijo

kot mače ki ga je popadljiv pes stisnil v kot

puščaš zaudarjajoče sledove

igro spreminjaš v krvavi obred

grizeš jeklo in bruhaš žveplo

nadeneš si masko človeka

grmiš

žgeš

strojev korak

kopičiš

prisvajaš si

jebi se!

ne igraš več v mojem orkestru

pesjanar!

(že dve večnosti ne)

a tvoji iztrebki

se še vedno valjajo po parterju med zasušenimi ostanki semena in zmečkanimi cigaretnimi ogorki

brezno