pozno zvečer hodim po stopnicah
luči utripajo kot bi tuhtale
ali naj sploh še svetijo
za mano se ziba senca
na odtisih mojih korakov
na tretji stopnici me ustavi mrzel sunek
tisti občutek ko veš
da nisi sam čeprav je hodnik prazen
zavem se kako tiho je vse
kot da svet zadržuje dih
nekaj za mano se premakne
stopnice zajočejo pod težo ki ni moja
sunkovito se obrnem a zagledam le
svojo lastno senco
ki se širi v tri smeri
naredim nov korak in stopnišče odmeva nazaj
še en korak in spet odmev
vendar tokrat preblizu ušesa
in nekako pretežak
takrat na prstih začutim pajčevino
hitro jo obrišem v jopico
instinktivno pohitim
a tudi koraki za menoj pospešijo
skoraj ujamejo moj dih
in na zadnji stopnici se mi zdi
da mi tuja roka skuša izvleči …
zbudi me močna svetloba polne lune
ki mi sveti na obraz

modricvet