Bilo je resnično strahotno, krivično,

vojake po jarkih so razvrstili,

da drug proti drugemu bi se borili,

ne krivi ne dolžni, se sovražili...

Zdaj mirno je tukaj, ne slišiš topov,

ni bliskov grozečih, puškinih strelov,

vojaških kolon po prašnih cestáh,

ne predirljivih zvokov granat.

Oh, vsi tisti fantje od vsepovsod,

katerih kri je to zemljo pojila,

za koga le morali so se boriti,

da zemlja prerano jih je zagrnila.

Na frontnih črtah boj in besnenje,

tiho ječanje hrabrih možov,

zadetih vojakov pretresljiva molitev,

ki sredi trpljenja želé si domov...

Bunkerje davno je že zasulo,

jarke še videti je, redkokje,

ostanki železja pod zemljo rjavijo,

vojne strahote v pozabo so šle.

Človeško sovraštvo je nedoumljivo;

kar se je zgodilo, zabrisal je čas,

vojaška grobišča in spomeniki,

še vedno na to opominjajo nas.

tolminka