Ležiš in procesiraš svoj orgazem,

medtem jaz oblečem tvoj kopalni plašč 

in šprintam na cigareto.

Nimaš balkona, zato prestavim rože in na široko odprem okno kuhinje,

sedem na notranjo stran police, 

kot diva iz črnobelih filmov, ki razmišlja, če bi se ubila.

Zapaše mi sentimentalna glasba.

Ne želim motiti sosedov, zato

si zavrtim Bajagino Tišino.

Zrem v ulico, na katero padajo samo soji luči in ne bombe,

kamni, 

samomorilci.

Mir je.

Vsaj nekje.

Zaslišiš šum škatlice,

ko se odpravim na lov za novim dimom

kot kak ribič, ki mu je življenje odvisno od ulova.

Zaveš se, da me še nekaj časa ne bo na naslednjo rundo.

Lasje na plašču me spomnejo,

da le nekaj metrov stran čaka dolgonoga črnolasa lepotica,

da zrem v dušo nirvane,

po mislih pa se sprehaja le eno vprašanje.

Kako je možno, da se kljub temu, 

počutim bolj praznega od svojih jajc?

Črni Kos