Kot volkulja, ki se znajde sredi puščave,
zagledam svoj korak.
Od tu naprej grem sama, slišim svoj šepet.
Koliko časa bom hodila, vprašam svoje srce.
Do konca, me z glasom močno objame.
Ni mogoče, si mislim, volkulja sredi puščave...
Zavijem se v pesek, spremnim se v luno...
Valim se v soju njene luči
ki osvetljuje mi lice.
Včasih stečem naprej, rada bi vsaj še en korak, potujoč po isti poti. 
A le moj gre...
Skozi pesek, skozi nebo,
vsako zrno posebej spoznam.
Vonjam vse korake, ki šli so mimo, nekega davnega dne...polni znoja ter veselja. 
Ste podobno iskali in žareli v istem soncu?
Koliko korakov v tišini šlo je mimo...
Koliko koncev zaslišal je nasmeh?
Tihi pesek piše naše zgodbe,
upe, sanje, hrepenenja.
Ljubezen, to je pot vseh nas.
Prvi in zadnji stavek,
zapis našega srca.

Barby