
Ne veš, kdaj pride,
pade nate kot dež
brez oblakov,
kot veter, ki te
posrka vase.
Najde te tam,
kjer si sam,
kot slutnja,
ki jo nosiš v sebi,
kot zvok, ki ga že poznaš.
In potem nisi več isti -
čakaš, da te zapusti,
a pesem ostane,
kakor senca
tvojega glasu.
Včasih potihem.
Včasih pa kar plane na poeta.
Meni pa je prav naslov zelo všeč, je pa normalno da vsak vidi zadevo na svoj način.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: TimotejB
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!