Tkala se je pesem moja,

tkala, pa spet parala;

kar se je čez dan natkalo

to je noč razparala.

A zarana, ko spet sedel

za kolovrat-liro sem,

ptič? na okno mi potrka,

da sem zdramil se povsem.

In zbistrijo se mi misli:

ne, to ptič ne bo zares,

to potrkala na okno

bržda je človeška pest.

Da, to šaka je očetna,

zdaj potrkala je spet,

kaj sploh hoče oča sitni;

včasih bi preklel cel svet!

Vstanem, stopim k oknu naglo

in odprem ga nastežaj:

Kaj bi rad? zavpijem, dasi

je med nama le sežaj.

S prstom le molče pokaže

mi na star drevesni panj,

kaj sem hotel, slabe volje

s krampom sem se spravil nanj.

Kopljem, vdriham, korenine

režem štoru krog in krog,

ruvam, suvam, ga preklinjam,

ah, ne vda se, ljubi bog!

Vzamem si oddih, premislim,

tuhtam, tuhtam kaj bi zdaj,

eh, na kontrapezo dvignil

bom ta stari čok, ni kaj.

Grem po drog železni, podenj

pa podstavim kamen siv,

skačem in sopiham zraven,

končno štor je popustil.

Ah, nato se pesem vzpela

je kot Pegaz lahkokril,

poletela, po vseh mukah,

vendar srečno je na cilj.

Matej Krevs