Dovolj imam mest,

ki nikoli ne spijo.

Nepogorljivosti v zenicah teh,

ki kadavre budijo.

Potopila bi se med (dez)iluzije

upepeljenih kril,

stopila na mesta

teles,

ki ščitijo duše pred

spektrom zavedanja,

ko avra presvetli modrice

še enega udarca.

Želim si,

da bi lahko

zaplavala skozi tvoje vene

in prižgala sveče

na postajah vretenc hrbtenice,

ko zapiha

in iz celic

vzklijejo demoni

je le vžigalica v zrklu ta,

ki me spomni

na večer,

ko si postal

vidna halucinacija

na mestih,

iz katerih krvavim.

V drugih,

od spon katerih

ponovno

ne morem

zbežati.

Ko se spet pojaviš v preblisku,

ki dogori

kot meteorni dež

13. avgusta.

FagopyrumE