v marini brez čolna
razburkanem morju
je v mislih z njim polna
spominov k obzorju
tam kjer duša bolna
on dom reče gorju
a ona popolna

je le na obali
kjer veter dodaja
soli sivi skali
ki ribe obdaja
v oklepu z bodali
iz školjke čuvaja
vsi z njo bi jokali

še v melosu z moli
zapeli predajam
zloženim od Dolly
ki reče odhajam
kot val pod pomoli
betonskim postajam
kaprice dovoli
le smrt agonijam

so v pismu te črke
po vonju parfuma
esence beneške
besedje brez šuma
pismenke estetske

se vidiva zopet
ko spet mi bo bolje
se vidiva zopet
če božje bo volje
jaz v duši kot poet
srca nosim polje
ti v duši kot plànet
zreš v svoje vesolje
beživa kot kômet

v srce se ne slišim
a danes verjamem
vsem gubam ki vidim
v obrazu pijanem
jih v morju ko z bistrim
odsevom objamem
bit sebe           ožívim

Maša GL