
Zjutraj
ptice odletijo v brezčasje.
Prikličeš jih nase,
za hrepeneče želje
po čarobnosti trenutkov.
Iz predala nekdo vzame nov čas.
Vsak je vendar pravi,
a prinaša s seboj različne besede,
ki vzbrstijo iz njega
in spet ovenijo z njim.
Ozki trakovi sončnih žarkov se raztegnejo po nebu.
Veter jim zgolj poravna blago pri vznožju,
ter jih posede v domač naslonjač.
Zvečer
odvečne konce
v svoje gobce ulovijo volkovi,
kot kupe
trdovratnih umazanij,
ki obdajajo dele robnikov
na vzletno-pristajalnih stezah.
Damjana ...
Kazalci se malo slabše vidijo, moram najti daljše. Drugače pa bo!
Hvala za postanek ob moji pesmi.
Lepo popoldne!
Jernej
Veliko slik se prepleta v tej pesmi. Ptice so okvir, vmes pa gospodari čas - samo nam, ne pticam.
Nada ....
Skozi mesto so zdrsele s spomini prepojene podobe,
ure in občutja.
Spreminjajo se navade in tukajšnje želje, ko k mrtvim na Navje odhajam vonjat ahilova tetiva.
****
Jernej
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Jernej Jager
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!