Drevo tršato
na vrhu gore
na trdi skali živi,
njegove veje silne,
močne,
kot žuljave roke,
očak
svoje brazdno lice
vetru kaže,
deblo vso zavito,
viharjem se upira,
v nevihti pekleni,
dež ga biča,
takrat
žalostne glasove
spusti
in ječi, ječi…,
korenine,
kot železo trdne
v skali žde,
v noči strašni,
ko vihar besni,
svojo jekleno moč pokazo,
na stotine let
ti tako na Zemlji živiš
na stotine let
ti očak
svoje zgodbe govoriš
preživel si cesarje,
preživel si kralje
živiš življenje trdo
na skali večni
in se boriš,
globok poklon tebi,
na življenje trdo,
Metuzalem;
Očak,
viharnik klen
živi,
še na tisoč let,
na našmo svet.

francitraven