VOTLA PESEM
Žgečkaje, v rojih sanje obletava,
je v mèglì silhueta, ki izziva,
spotika se, ko teče, v senci skriva,
ovešena po kotih, v temi tava.
Je virus, se prepreda skozi tkiva,
ko pred razlitjem, čutim jo, poplava,
obstane sredi niča vsa odprava.
Spodbujam, kličem, iščem, ni odziva.
V zanosu navdihuje ples, opeva,
vznemirja skozi pore, misli tipa.
Zaprta vrata so, žal ni odmeva.
Narašča strah v drobovju, ki le ščipa.
Pohabljena beseda, polna gneva,
je prazna, diha ne in ne utripa.
Lep sonet, ja, tako je, včasih nas hoče nekaj poiskati, da bi to oblekli v besedo, potem pa se zgodi, da kar pobegne ...
Objem
pi
Votla pesem, ki to ni!
Kljub strahovju v drobovju!
Lp, Caki
Hvala Caki, res iz srca, ki nikakor ni votlo.
Lp. Olga
Kako naporne znajo biti, kadar jih ustvarjamo ... čestitke,
lp, Ana
Oooo, Ana, res so dostikrat naporne ustvarjalne tegobe, niso vse enake, včasih uspejo, včasih ne. Tokrat se je rodila podčrtanka.
Hvala
Lp. Olga
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: olgasem
- 25. 10. 2024 ob 08:52
- Prebrano 275 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 88.8