Na jugu Portugalske obale očaran opazujem ogromne valove, 

ki jih neuspešno osvajajo vanje zaljubljeni deskarji.

Zavrnitev valov jih le še bolj podžge.

Vso to tragiromantiko spremljajo galebi

v upanju, da bi bila ta ljubezen usodna za katerega izmed snubcev, ter bi tako napolnili svojo luknjo v želodcu.

Jaz svojo luknjo polnim na manj krut način.

Vsaj zdi se mi tako.

Vanjo zlivam viski, jo mašim s hitro hrano,

mečem ogorke, pesmi, dolge noči, stavne listke, Bukowskega, uporništvo, črni humor, za razliko od galebov živa telesa, karte, dolge sprehode in zdaj še te velikanske valove.

Ne dvignejo pa se dovolj visoko, 

da bi preglasili odmev tvojega imena.

Črni Kos