Danes razmišljam o bolečini,
izgubah.
Ločenosti po mnogih letih skupaj.
Prazni, hladni postelji.
Vzglavnik brez toplote.
Prazen stol.
Vrata, ki jih nekdo nikoli več ne bo odprl.
Pozdrav, ki je nemo obvisel v zraku.
In tišina tistega, ki čaka ter
ob oknu zre v spomine.
Gre vse do prvega pogleda
in obstane v zadnjem stisku roke.
Le razmišljam lahko, kam ob tem odtavajo neme besede...saj
to sem si prihranila,
s svojo večno ednino.
Žrtvovala sem ljubezen,
da bi odšla brez bolečine.
Brez skrbi in brez strahu.
Ko nikogar ni ob meni
in nikogar ne bo za mano,
vmes pa zajemam vso življenje.
V moji posebni tišini. In miru.
Tako sem si zamislila svoj obstoj,
da bi lahko bila svoja, večna.
Nikogaršnja in od vseh hkrati.
Zvezda ve, zakaj.
Kaže mi posebno pot...

Barby