Se nekaj nam kuha,

veselo smrdi,

odpriram hladilnik, ga notri več ni.

Čez hodnik mašira, v nos se zažira, ljudi provocira.

Sonce ti zlato, kaj vse nam smrdi.

Nas en je obtožil,

gospe vse razložil, on noče tako hitro od tukaj tja it.

Odbila je ura, odšla je skrivnost,

prišla je gospa in z njo vsa modrost.

Veselo modruje,

načrte nam kuje.

On pa vstraja,

sosedom nagaja,

jih draži in z vonjem napaja.

Ko duh konzervo zapusti,

kar ljubko se zdi,

ko enga aminskega spusti.

Ta se le enkrat pojavi in

kaos za mesec dni napravi.

Če mehkužno z njim se spogleduješ,

nevede vonj crknjenih rib raziskuješ,

in vse ostale nadleguješ.

Hvala, ker ste prebrali: zdaj pa ribo jest! Dober tek.

M_a_r_k_o