Ostanki misli
Zvoki violine
so dosegli, obudili
zakopane zgodovine.
Dolg je bil zimski večer,
ko listje ni več
zapustilo drevesa.
Luna je krasila mrak.
V objemu, s poljubom
okusila sem
zemeljska nebesa.
Morda bi trajalo,
če bi verjela
pogledu oči,
ljubezni …
a vest ni sprejela.
Spomini prevar,
ostanki pepela …
Rekla sem si:
ne.
Slavo ne bom mu pela,
raje sem pobegnila.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Iris Ivanuša
- 15. 10. 2024 ob 22:49
- Prebrano 103 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 0
