Ravnovesje
posedim te
v gnezdo svojega narečja
ker glej
tu se je vse izvalilo
iz krhke lupine besede
gnezdo diha nezaznavno
kot granitno skalovje
in glej
je toplo kot srce gostoljubnega planeta
mehko
kot puh piščančka
na proizvodni liniji
ziba te ziba
v sladki sen življenja
veje čustev se prepletajo
v kite ki spijo v neuničljivem jedru
sva dve pritajeni celici
dve elektrarni
ki ju ujčka ravnovesje
med črko in črto
in kot pišče - umre, hello new world
drugače pa sem se pomnila na neko čarovnico iz serije Last kingdom, ki je rekla, da za vsako veliko srečo prejmeš tudi precejšnjo dozo slabega - ravnovesje mora biti
če si brezno, sem morda jaz vrh klifa ;) včasih ne vidim dna, a slutim
Draga Pi,
na koncu je vse v enačbah in klif in brezno sta od daleč neločljiva, vse obale so od daleč videti ravne in več je neznank v enačbi, bolj je ta zanimiva.
Piši dobro še naprej!
Lp, B.
Zanimiva je tudi nežnost, ki je sicer ni ravno na pretek v tvojih pesmih ... čestitke,
lp, Ana
Ena taka nežna, v kateri se najdemo vsi. Hvala.
LP, mcv
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: brezno
- 15. 10. 2024 ob 22:31
- Prebrano 361 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 151.16