22

Vrnil sem se v belo mesto. Na šipah

vlaka so sprijeti ostanki spomina,

hotenja žvenketajo v medprostoru enih

in drugih ljudi. Srce se ob dotiku zraka

zlije z atmosfero vseh ostalih src.

Morja sem se dotaknil le toliko, da sem

si popravil okus. Včasih se zdi, kot da

bi se utrnila iskra 'z onstranskega preroštva,

kot da se pripravlja nekaj, kar bo izvršilo

misli v spontan ples. 

Obstaja človek, ki večino časa motri

navzven, in obstaja človek, ki večino

časa motri navznoter, zato se tudi

njegovo telo tako obnaša, in takšnemu

notranjost včasih odmika svečane gostije,

darove pestre vrženosti; to zmajevo

mesto ima njen vonj in njeno alegorijo:

nostalgija. In to včasih razdvaja telesni

imperativ.

Poti ki vodijo naprej so prosto prehodne;

so zatemnjena križišča čuječnosti in

osvetljene ceste mamljivega hedonizma.

 23

Večja kot so mesta, bolj globoke so rane;

igre žrtvenih jagenj in grešnih kozlov,

dolgočasne. Čas je za osvoboditev duha,

medtem pa sončne nevihte bruhajo

ognjena kopja.

Sprehajam se kjer so še ostale markacije,

vonjam jih in okušam s konico jezika,

opazujem telo in otroka, če bi morda kazala

kakšne znake zmrdovanja ali naslade.

Zadržal sem se v srenjah dotikajočega

kraljestva, november pa že trka na svetska

vrata, ki vodijo tja, kjer ni veliko nožnih

stopinj, po katerih bi se človek orientiral,

katerim bi lahko sledil.

24

Identiteta je kot ravna črta, ki ma

začetno rojstvo in končno smrt, a ko

jo prereže vesoljni zakon, razprši se

na frafaktorje.

Kdor bi namerno spremenil svoje telo

v sondo za potop v tem sodobnem času,

ki ga krasijo tako zgovorne slike;  

telo, ki se potopi v podzavestne sfere in

potrka na vrata prastare zakladnice –

to se ne spodbuja in v tem ni utehe,

je le sreča, ki izplava sáma sebe.

In ko kača trka v notranjosti telesa,

da prediha se skoz trnjevo goščavo,

potem oči, ki so gledale svojo preteklost

in ki so vedele, kako se ta nadaljuje v

prihodnost, tega več ne morejo prodati sebi ...

Luka Višnikar