Kot se dostikrat vprašam, k čemu potujejo ljudje na letalu,

ki nad mano riše bele valove,

se danes med sprehodom okoli Žal sprašujem, komu mlada nosečka nosi svečo.

Jutri potujem na Portugalsko in ker me je strašno strah letenja, mi v glavo kljuva misel, da je to lahko moj zadnji dan.

Ampak kateri ni?

Misel je precej paradoksalna, ker rad nonšalantno večkrat povem, da se ne bojim smrti in da del mene nemalokrat po njej celo hrepeni.

Si jo je kdaj želela tudi oseba, katero bo obiskala nosečka?

Ugotovil sem, da sem očitno precej zbirčen, kar se načina pogina tiče.

Torej res si ne želim strmoglavljenja letala,

ali  razkosanja s strani morskega psa,

tudi gorenju, utopitvi in stampedu nisem ravno naklonjen.

Infarkt med seksom je nekaj, s čimer ne bi imel problema.

Morda je tako umrl nosečkin bližnji in ji pustil poslovilno darilo.

Vsaka minuta bližje letu strahu vbrizga dozo novih obžalovanj, ki mu povečajo mišice.

Koliko stvari ti še nisem povedal.

Saj vem, da se možnosti, da se kaj zgodi, minimalne.

Če slučajno se, bo ta pesem precej boljša.

In morda se bo nekdo drug spraševal,

komu ti nosiš svečo.

Črni Kos