V škrlatnem jutru se sonce prebudi, zora zadehti in samo mali piš vetra se vije po dolini. Pogled se vije po okolici, pisane barve se kot pejsaž razlivajo in ustvarjajo podobe, ki ostanejo večno v nas, »dih lepote narave je v doživetju, njen čar tako živi in nas spremlja po naših poteh!«. Pogled se spusti proti obzorju, mavrični odtenki svetlobe nam čarajo sliko, ki se kot pejsaž razliva daleč naokoli. »Moč narave je v njeni pristnosti, njena lepota odseva podobe, kjer si mnogi umetniki iščejo navdih za svoje ustvarjanje, lepota je skrita v neponovljivosti, vse se odkriva in skriva pred našimi očmi, doživetje utripa narave, je dar duha, tako enkraten in neponovljiv«!, v daljavi so koprenasti oblaki ozaljšani z rdečino, svetlobni žarki plapolajo in se prebijajo na plan, zlatorumeno listje plapola in pleše v rahlem pišu vetra, tam nekje pri obzorju se tiha reka počasi vali proti svojemu domu, vsako mesto v svetu, je tudi dom mnogim, če ne nam, pa drugim vrstam , ki živijo tu in sončni žarki še naprej božajo to prečudovito pokrajino, sonce se prebija na dan in nežna toplota se počasi širi po prostrani pokrajini in prebuja svoje prebivalce, pomladanski čas nas prevzema, pisana paleta rožic nam pove, da si je hladna gospa zima poslovila-narava se je pričela prebujati v novem odelu, še očarljivejšem, kot ga je imela prej, »vsako obdobje življenja ima svoje skrite lepote, vsak čas ima svoje skrivnosti in vsako življenje je enkratno in neprecenljivo«!, sončni žarki božajo in tipajo, meglice se v škrlatnih barvah sprehajajo po nebu, glasovi od blizu in daleč, nas opozarjajo, da tu nismo sami, »čarobnost nekega časa, čarobnost nekega trenutka lahko postane del nas, samo srce je treba odpreti in dih srca bo ostal pri nas, harfa življenja tako poje svoje pesmi življenja, je oda, ki nikoli ne zamre in živi in živi«! in sonce se prebija nad pokrajino, dan je prebujen in življenje se je prebudilo, tam nekje-tu zdaj.!

Žareča pomlad,

pejsaž pisanih cvetlic,

ozarja dneve.

francitraven