Pokukalo, me požgečkalo, 

pobožalo, na plan zvabilo.

Za roko me prijelo,

na potep peljalo.

Tjakaj med drevesa,

zdaj po mehkem mahu,

in po blatu, ne več prahu,

noga se sprehaja,

krogla z žarki mi z neba nagaja,

listke veter razčesava.

Ko me hrib upeha,

sedem na najbližjo skalo,

diham in poslušam.

Se oglasijo vreščeče srake,

kanja žvižgajoče jadra med oblake,

leta tam sinica prhutaje,

ritem detelj daje ropotaje.

Šoje oponašajo sireno,

sova gleda me bakreno,

kos se v grmu skriva,

vrabec v luži se umiva.

Zraven gobe so različne,

ne poznam jih, a so kot spletične,

ki obkrožajo lesene štore

in raztresajo s klobukov spore.

Hvala sonce ti za to vabilo,

si jesen s svetlobo poživilo.

olgasem