v kamnolomu se prebudijo kamni
ob zvenu železnega orodja
prek trnja skočim na ledino
in se spustim po strmi ozki potki
v meni vse je prazno, pusto, zapuščeno
in odgovorim z jokom
da namreži se gladina reke
zvijajo se krošnje
in nikjer oljke, da bi mogla me zakriti
ko nabiram robidnice
in nosim jih brezobim starkam
ki se dotikajo z dlanmi in bosimi stopali
in spletajo ostudne misli, da mi venijo korenine
ko ne vidim te med bresti
in glas se mi zatakne v grlu
z razprtimi usti in bledim obrazom, ki zalije ga strah
in zopet zajočem
in sonce se skozi trepalnice zazdi kot zlato tkanje
ko gledam te v oči
s kapljami potu, ki domujejo na kuštravih laseh
in otipaš mojo nadlaket, stegna, zadnjo plat
s poželenjem se prisesaš mi na vrat, na boke, med noge, v školjko, na mah
še zadnjič

in rečem ti, preden greš, igrivo
tok tok
in ti
kdo je tam
zasmejim se
anča pomaranča
tako me vse boli

sheeba