razpredaš se kot poljsko cvetje
prek lopatic in na pas
vse do meč in potoneš v prosojen glas
kot mak smejoč
kot netresk puhteč
zviješ se v zavetje pod toplo kožo
ki prebuja mične pore
in zadiši po olju
ko močna dlan čez pojoče boke hlipa
da v žerjavici se lupijo
v hladu zadrhtijo
pod prsti razbohotiš prsi
predramiš teloh na sprehodu v medovito žito
med jate topolov
na osamljeni oblak
in gola v rosi
in rosa je bosa
na bosem kamnu
ljubi silak
in tvoja podoba zastrta v otočju zvezd
in uzrem jo le v sanjah
primaknem prste v lase
živahne v jesenskem srebru
razprostrem se čez obraz
prebujam zgodbe
ko le odstrl bi krvavi strah
razmrežim tvoja lica v dlan
ko snežinka sede na planino tvoje duše
in nisem kriva, če tako sem ljubezniva
nisem kriva, da so pesmi moj krvnik
ko zbujava se v popoldnevih
in na postelji nevihta
ko tvoja sem, da si močnejši
da vzdrživa še to pesem
v pepelu plapolava z dimom
ljubiva za večnost
iskreno kot bi pisala na papir

sheeba