Nekaj je, v človeku biva.

Kaj le v sebi skriva?

Da spozna, usoda ga izzove.

Misli mu preplavijo bregove,

so lahko bolezen in zdravila, 

ki težko so prebavljiva.

Uporablja um orodja,

ko prestopa iz udobja.

To kar v sebi nosi,

vsak na svoj način po svetu trosi.

Ko spodbuja, dviga duh visoko, 

zlo zariva v temo res globoko.

Niso le glasovi, ki prihajajo iz grla. 

Lahko so bolečina, ki se vame je zaprla.

Lahko so rane, jih beseda je predrla.

Lahko metuljčki so, ki me žgečkajo.

Lahko so krila, mi svobodno voljo dajo.

Moje pesmi so boleče,

ko razkrivam čas trpeči.

Včasih tihe in boječe,

ko ostajam v svoji ječi.

Otroško so lahkotno nasmejane,

ali nežne, kot uspavanke zaspane. 

Ljubke, ljubljene, predane.

Razpiram pahljačo besed,

vsaki poklanjam poseben obred,

da iz misli oblikujem jo v poved

in pošljem jo s popotnico tja v svet.

Bralec, bralka kaj boš z njo počela?

Bo nekje na soncu obledela?

Se bo prah na njej nabiral?

Jo bo dež odplaknil,

čas ji svoj namen spodmaknil?

Se bo v družbi razcvetela,

ali neopažena venela?

V bistvu res pomembno ni kako, 

in če sploh, prebiral jo bo kdo.

Važno je, da sem iz sebe jo zbezala,

jo iz gnezda, kakor ptičko v svet nagnala

in usodi njeni, ko je zrela jo predala.

olgasem