V nedeljo, 29. septembra se je na Mali sceni Šentjakobskega gledališča odvil 29. literarni večer "ŠENTJAKOBSKO JE POEZIJA."
Uvodni del smo tokrat namenili v spomin avgusta preminuli pesnici Idi Semenič. Najprej sem prebral njeno pesem HIŠA MOJE PESMI, za katero je 2017 prejela šentjakobico, nato pa še KRI MOJEGA RUJA, s katero se je uvrstila v finale Pesniškega turnirja 2011. Jana Kolarič pa je predstavila sonet z akrostihom posvečen Idi, ustvarjen že precej let nazaj:

SEMENIČ IDA, sonet z akrostihom

(in v magičnih kvadratih)

SEMEna skrita v srž imaš imena,

Esenca so življenja (vé Monsanto),

Molekule šepečejo poanto:

Edina so prihodnost nam semena!

NIČ se ne tiče nas (izvzem vremena),

In vse, kar nam ni všeč, bi vrgli v kanto;

Če um predamo v roke ministr(ant)ov,

je nič, kjer naj bi hrbet bil bremena.

In IDA – za idejo okrajšava!

Da jih bo vedno polna tvoja glava,

A vendar kaosa ne povzročijo,

že zjutraj spij skodelico kakava:

napitka muze se razveselijo,

zahvalijo se s pitno poezijo!

Čez poletje je prispelo 86 glasovalnih lističev žirije bralcev iz Slovenije, Avstrije, Srbije, Nizozemske in Velike Britanije, ki so odločili, da si šentjakobice zaslužijo naslednje najpriljubljenejše pesmi z 28. ŠJP-ja: SOPOTNICA, akrosonat Brede Konjar (interpretirala Sara Špelec), AJ, TA LUNA Marije Praprotnik (interpretirala Pia Fabijan) in ZEBRA Tamare Mihalič (interpretirala Urška Koželj). Poleg priznanj so vse tri "ohruščene" avtorice prejemnice pesniške zbirke DROBNE OPAZKE Jureta Jakoba (letos nominirane za Veronikino nagrado).

Prvi glasbeni intermezzo je pripadel klavirskemu nastopu Irene Ide Katarine Zupan z avtorsko skladbo.
Sledil je pesmohod devetindvajsetih novih kandidatk, ki bodo v naslednjih tednih nabirale glasove bralstva. Zaželeno je bilo, da s poletjem obarvanimi verzi malce omilimo prehitro prispelo jesen ... in nekoliko poletnega pridiha je v njih : )
Prisotni avtorji so bili: Marko Kavčič, Jana Kolarič, Tamara Mihalič, Alenka Mihorič, Dragan Mitić, Rok Pirnat, Vladimira Rejc, Jasmina Strnad, Sara Špelec, Taja Vetrovec, Irena Ida Katarina Zupan in Milan Žniderič.
Zaradi takšnih ali drugačnih razlogov so bili odsotni: Dora Arh, Dejan Bosil, Eva Cehtl, Renata Cigler - Gandolfo, Emilijana Crgol, Jure Drljepan, Mojca Fo, Franjo Frančič, Antonija Jereb, Branka Kamenšek, Majda Kočar, Breda Konjar, Ivanka Kostantino, Irena Pajnik Beguš, Marija Praprotnik, Jerneja Vrabič, Milan Žlof .
Njihove pesmi smo interpretirali: Pia Fabijan, Marko Kavčič, Urška Koželj, Tadej Novak, Izabella Rajh, Sara Špelec, Jelka Štular, Janez Vlaj, Miha Vlaj in Marko Skok - Mezopotamsky.

(Pesmi lahko preberete na glasovalnem lističu 29. ŠJP-ja: https://forms.gle/qGSntCdp5yya3Csc6

Med predstavitvami vseh verznih lepotic smo si privoščili par glasbenih predahov, občinstvo sta s svojim glasom očarali Taja Vetrovec, ki je za kitaro priredila humorno skladbo Janeza Zmazka in jo naslovila DA NE BI REKU NE in Pia Fabijan, ki je ob klavirski spremljavi Izabelle Rajh interpretirala skladbo Kurta Weilla YOUKALLI in nam v francoščini pričarala hrepenenje po skrivnostni, sanjski deželi. Irena Ida Katarina Zupan pa je izvedla eno Chopinovo.
V spremljevalnem programu je Tamara Mihalič je predstavila še svoje LEKCIJE S ŠTOPALIŠČA, sam pa pesem POTONEVA V POTONIKE, ki sem si jo podaril za rojstni dan.

Predno je Taja Vetrovec zaključila uradni del večera s skoraj ponarodelo MED ISKRENIMI LJUDMI Majde Sepe, sem izročil zbornika SEDEM GRLIC POJE IZ MENE najboljšima interpretkama večera, za interpretacijo neavtorske pesmi Urški Koželj in za glasbeno interpretacijo Pii Fabijan.

Končalo se je v sproščenem druženju ob požirkih, prigrizkih in tradicionalno s pesmijo za domov iz predala : )

S šentjakobicami nagrajene pesmi 28. ŠJP-ja:

SOPOTNICA

Samo za hip bi jo uklenila
v izbor sodobne poezije,
globoko v pesem jo spustila,
ker nočem, da jo zapeljuje
razrast zavrženega stila
in nočem, da ji poveljuje
odmev nečesa, kar prikrije
bahavost miselnosti tuje.
Od nekdaj tudi v pesem rije.

Od nekdaj tudi v pesem rije
neuničljivost besedila,
ki niti misli ne razkrije
medtem, ko snuje čar oblike
z veliko mero ironije,
oprte na neprave stike.
In tam naj bi besede pila,
zaman iskala prave slike
pomilovanja vredna sila.

Pomilovanja vredna sila
od nekdaj sodi med varljive.
Nikoli ni spregovorila
z ranljivim glasom svoje biti
in ni se pred nikomer skrila.
Obstajajo še stari miti,
predstave, tiste vznemirljive,
ki hočejo v svoj prid oviti
odmevnost skladnosti iskrive.

Odmevnost skladnosti iskrive
je kakor zvočna eskadrila
besed, ki niso zamenljive,
ko znajdejo se sredi speva,
pa tudi niso več skrenljive,
saj upanje kot žar preveva
lepoto delov besedila,
ki le v notrinah dozoreva.
Takrat bi rada spet slavila.

Takrat bi rada spet slavila
pojav in sad neulovljive.
V imenu forme, rime, stila
s pogledom zrelim na življenje
besedo složno bi krepila,
napake vidne, govorjenje
vsevprek, jezike opravljive
zamenjala za razsvetljenje.
Navdih povleče med berljive.

Navdih povleče med berljive.
Poetom pesem se razkrije,
ko so besede sprejemljive
in v nepopisane vrstice
hitijo misli darežljive.
Ves njihov draž, vse ostre žbice,
ki večkrat plod so domišljije
in včasih pesniške resnice,
izraz so verzov harmonije.

Izraz so verzov harmonije.
Oblike in vsebine žive
ostajajo vir poezije.
Prebiranje takó ne mine
brez sanj in ne brez polomije,
še slaba volja kar izgine
ob stihih pesmi dopadljive,
popisan list pa med spomine
celotne zbirke obnovljive.

Celotne zbirke obnovljive
se s časom prav lahko odkrije,
poveže v snope sprejemljive,
saj včasih vsakega zamika,
da bral bi tudi razburljive
in tiste, kjer se res zatika,
pa se vseeno s čuti zlije.
Sobivanje je še odlika.
Ahá, sopotnica pribije.

Ahá, sopotnica pribije.
Celotne zbirke obnovljive
izraz so verzov harmonije,
navdih jih vleče med berljive.
Takrat bi rada spet slavila
odmevnost skladnosti iskrive.
Pomilovanja vredna sila
od nekdaj tudi v pesem rije.
Samo za hip bi jo vklenila.

Breda Konjar

***

AJ, TA LUNA

Spet ta Luna je na nebu.
Spogleduje se s planeti.
K sebi vabi bližnje zvezde
in oči iz daljne Zemlje.
Iznad krošenj v gozdovih
in z verand nam vzdihe jemlje.
Maj je tu in Luna bela.
Mladim je strasti razvnela.
Aj, ta Luna, bela, bela!

Za obzorjem so tetive
(morju v školjkasta ušesa,
vetru, ki je brez telesa),
prav srebrno zazvenele.
Zvezde glasno so zapele.

Luni strastno šepetajo,
o ljubezni ji mrmrajo,
da v možganih je zavrelo
še na Veneri in Marsu,
Orionu, Mlečni cesti.
Glej, še v ribniku pod bresti,
prav živahno je postalo.

Žabje se kraljestvo zbralo
je to noč na promenadi.
Prav vse žabice in žabci
so se v zboru uglasili.
Zvezdam, vetru pritegnili,
da brni zdaj vse ozračje.

Oscilira in vibrira
vse od severa do juga,
pa od vzhoda do zahoda.
Kot buhteča, zlata goba,
se napenja rob do roba
in še čez, čez vsa obzorja.

Aj, ta Luna! Bela Luna,
čisto vse je obnorela.
Z vročim dihom je zajela
vsak kotiček na planetu.
V daljnem planetarnem svetu
sestre Lune je ogrela.

Zagorele galaksije
na Tik-Toku so in spletu,
pa na Facebooku in netu.
Kakor vedno, silneje z leti,
čutim vpliv spet njen presneti.

Marija Praprotnik

 ***

ZEBRA

Pozabljam,
koliko stvari
lahko obstaja -
hkrati.

Pozabljam,
koliko stvari
je lahko resničnih -
hkrati.

Pozabljam,
da sem lahko
tista, ki pomaga
in tista, ki potrebuje pomoč -
hkrati.

Pozabljam,
da sem bila učena,
da je resnica samo ena
in da nekaj
ne more biti
črno in belo
hkrati.
Ampak -
kaj pa zebra?

Pozabljam,
ker sem bila učena,
da ni tako pomembno,
če sem iskrena,
ker je bolj važno,
da samo zatrjujem,
da sem poštena -
navznoter pa
vlečem samo sebe.

Pozabljam,
da sem bila učena,
da je resnica samo ena
zato, da se bom
kot ženska,
ta čudoviti paradoks,
ki je lahko dvoje hkrati,
počutila krivo
in nevredno
in me bo sram.

Pozabljam,
da je religija mojih očetov
kot sredstvo kontrole
uporabljala sram,
ampak jaz sem tu, da priznam,
da sem visoko v zraku in trdno na tleh,
da v meni žuborita jok in smeh,
da sem ne dveh različnih poteh -
hkrati.

Pozabljam,
da me ni zaznamovala
samo religija mojih očetov,
marveč tudi praspomin mojih mater,
ki mi pritrjuje,
da sem bela golobica miru
in rodna črna prst pod bosimi nogami -
hkrati.

In s tem,
ko se spominjam
in pesmi pišem,
verigo trpljenja končam,
namesto, da jo kot štafeto
svojemu sinu predam.

Tamara Mihalič

***

ŠJP - z vami že 10 let!

Marko Skok - Mezopotamsky

(30. ŠJP bo konec novembra ali v prvi polovici decembra, tema pa otroštvo; vprašanja na: [email protected])