
Včasih se spotaknem,
se umaknem,
se uklonim,
se poklonim.
Včasih se prevrnem...
Ampak vedno znova vstanem,
problemom hrbta ne obrnem,
vse izkušnje shranim
in jih znova uporabim.
Danes se kot dež razjočem,
jutri na ves glas krohočem.
Jaz ostajam sebi zvesta,
kamor pelje me življenja cesta.
Pot je že izbrana,
o korakih se odločam sama.
Res, ključen je samorazvoj,
s tem, da upoštevam pouk ali nauke, ki
so mi všeč, neki avtoriteti sledim vse dokler
nisem sposoben delovati samostojno in sem negotov,
ko pa se utemeljim delujem po lastni intuiciji, vsako napako,
stran pot, prepričanje pa ovržem, ko spoznam nekoristnost le teh,
to seveda traja, toda tukaj sem in čas imam na voljo, da se soočam,
ker sem izvedenec za odlašanja, lenarjenja in "bom že", vem o čem govorim.
Ja, vsak ima svoj tempo.
Hvala za dotik.
Lp. Olga
Komentiranje je zaprto!

Napisal/a: olgasem
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!