Menda so odločilne misli, ki jih človek ima v času odhoda.

ČE se je nekdo večino svojega zemeljskega bivanja 
prizadeval za zlitje z Absolutom (ti ga omenjaš kot svetlobo),
potem ni težko imeti take misli tudi v času smrti,
če pa mu je bila to deveta briga,
potem mu bo blodilo po glavi vse drugo.

Ker imajo trditve (afirmacije) moč uresničitve,
bi jaz previdneje napisal  tako:

Ali morda tam bo temina,

kjer ničesar več ne bo

in za vse globoki spanec,

níkdar se končal ne bo.

Nas bo sprejela svetloba,

svetlejša kot je sonce kdaj,

ker beseda morda nakazuje dvom,
nas bo  brez vprašalnice Ali pa že izraža
kaj se bo zgodilo (brez morda)

lep dan še naprej   RA.j.

Zelo življenjsko o smrti.

In večno vprašanje .... kaj pa potem?

Tisti korak, zastrašujoči korak. Tabu živemu, a neizbežen. Kot dete, ki se prvič postavina nogice. In piščanec, ki se izvali.

Se strinjam z vsem kar si napisal RA.j. Bom razmislila o popravku. Zadnji dve kitici sem napisala v smislu ugibanja kaj bo. So mnogi, ki na to bistveno vprašanje še iščejo odgovor.

Kot si dejala Maša, to je večno vprašanje.

Lp obema