Žvrgolin v zelenmu gaju se igra,
svoje življenje ima,
pleše, poje, vriska, smeje se,
res dobr se ima.
Njegova pesem med listki šumečimi odmeva,
vse tam doli z srcem prepeva.
Pesem vesela igra,
pesem zlata v srcu plapola,
tu veselje in sreča je doma.
"Čar trenutka, čar časa, čar življenja,
svojo simfonijo igra."

In pesem nam odmeva,
pesem nam doni,
pesem govori:
»Glas tic, življenje prebudi,
glas tic miri,
glas tic žalostno srce vzrodosti.«
tam nekje, ne tako daleč…,
v šumečmo gaju,
življenje se v zalem jutru budi.

francitraven