19

Odločil sem se, da svojemu telesu

odvzamem motilce, ki so mu omogočali,

da deluje v življenju kot vsako drugo telo,

zato so se odprla duhovna vrata in kača,

ki očem odmika pre(t)vezo ter dviguje

podzemne skrivnosti – glavo dviguje,

in ker svet tega ne razume, sem jo prosil,

da moje telo spremeni v mejnik, ki bi služil

kot prevodnik med tu in tam; da mi kasneje

zapleni to blaženo spanje; da me raztelesi

potem, ko spontano padem v vrtinec večne

predaje; da se iz njega prebudim svež,

kot sočen pomladni sadež.

Kolikšen strah se poraja pri tem, ve samo tisti,

ki je enkrat prvič storil korak za mejo in bil

tako pahnjen v breztežnost, v padec brez tal,  

in koliko sreče se najde v tem, je zahtevno vprašanje.

V telo bom spet vdihnil nekaj dima in se

sprehajal med bregovoma, ki ju ločuje

kozmični most. Dokler me  žrelo božanstva

ne potegne vase, bom zgoraj lovil navdušenje,

tudi užitek.

20

 Nesmrtna je kača, njen strup zdravilen,

ki požene brezup v kri skrčenega človeka,

in strup, ki ga vase zliva človek, ni več

dopusten veličastju te kače. Človek želi stati

na varnih tleh in se naužiti darov okolja v

katerem živi, a ko pade v levitev, strah

pred norostjo ga popade.

Razpet je kot na križu in svet se razpolovi

na življenje poprej in na novo smrt, rojstvo

po tem. Najbolj bajen je dan, ko razkadi

se dvom in ko telo preplavi izkopana volja;

voljo objema večer, da ne zgori v tem

tekočem ognju. Vem, da pričakovanja

znižujejo radost, a pričakovanja vselej

grizejo čas, sad neizrekljive bodočnosti. 

21

Oktober na stenah zadržuje lesketanje.

Otrok išče spremenljivko, medtem ko

sonce v ustaljenosti vrši svojo vlogo.

V trebuhu telesa se dogaja prasketanje

in to prasketanje je spočetje v maternici

tihote. Prvi glas je vdih in izdih spočeta

pojavna oblika, ki v svet izgovarja

žlahtne besede.

Somrak prodira v sobo. Zarja se dotika

smrekovih vrhov, 'z igrišča skoz zrak

valovì otroško smejanje. Vsak večer,

ki se sprehodi v noč, je še eno umiranje

pojemajočih dni in sence se razdajajo z

odhodom preteklega poletja.

Veter šepeta izza vogalov hiše, reka je

spokojna, nevidno teče po strugi življenja.

Kar so pobrala ušesa božanstva, se izreka

nekje v nedotaknjenih globinah. Črnilo noči

počiva na travnati blazini, razliva se v

prihajajoče svitanje ...        

Luka Višnikar