povabim
stopi z mano na moj vrt
le eden je
jablana starega očeta
se je že zdavnaj posušila
in mama je ustrojila kačjo kožo
še preden me je rodila
steze med gredami niso uhojene
pa jagode cedijo sok
svetlordeč
kot mladih srn kri
nekje v črni blatni prsti gospoduje
krt v mašnem plašču
in drevesne krošnje
ne omejujejo neba
oblaki plujejo
kot ogromne čezoceanke
nad zimzelenim rastjem
stopi z mano na moj vrt
tu sem vrgel seme že v otroštvu
skloni se k dišeči črni blatni prsti
pogumno pij varljivo
kri besed
med travno rušo
Le eden je Eden, ampak ima vsak svojega in svojo jabolko za prežvečit in kačo za ukrotit.
Pozdrav, B.
In vsak potomec Adama in Eve ima svojo zgodbo ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: brezno
- 02. 10. 2024 ob 19:55
- Prebrano 374 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 200.7